Na daljni Siciliji, kjer dišijo pomaračevci in Etna drži prebivalce na prstih, je živela Costella. Bila je domačinka. Sredi poletja je v eni izmed mestnih kavarn spoznala Sinišo, ki je tam v polomljeni italjanščini spraševal, kako se pride na plažo.
Postala sta si tako všeč, da se je Siniša drugo leto preselil k njej. Imela je hišo v obliki pravokotnega trikotnika. Skupno življenje jima ni delalo težav, saj sta se ujemala v eni bistveni stvari. Oba sta bila pretirano bojezljiva. Ves čas ju je bilo strah, da bi jima kdo vdrl v hišo. Zato sta se dogovorila, da bosta ves čas opazovala vstopne točke v hišo.
Zvečer, ko sta ležala na postelji, ki je bila v desnem kotu hiše, sta naredila dogovor. Oba bosta opazovala diagonalno steno, kjer je vhod, saj je tam nevarnost največja. Nato pa še, da bo Costella opazovala priležno steno, Siniša pa nasproti ležečo.
Dogovor sta tudi zapisala, da ga ne bi pozabila.
Dogovor je veljal tudi čez dan, ko sta sedela na kavču.
Dogovor je bil enak: Costella bo opazovala priležno steno, Siniša pa nasproti ležečo.
Čez nekaj časa je Costella zanosila in rodila se jima je hčerkica Tanja.
Se nadaljuje …
Za nadaljevanje zgodbe všečkajte objavo na moji Fb strani Srce matematike. Nadaljevanje objavim, če objava prejme vsaj 10 všečkov.
Konec zgodbe pa si lahko prebere tu: Poroka bo!