Analogija iz kuhinje
Predstavljajte si, da je vaš partner ali partnerka za vas prvič pripravil zelenjavno lazanjo. Čeprav naredi noro dobro rižoto, mu prvi poskus zelenjavne lazanje ni uspel. V katerem primeru bi lažje pojedli neokusno lazanjo — kljub trudu še ni uspel ujeti pravega razmerja sestavin ali sestavine je brezglavo in brez občutka zmetal v pekač?
Ali lahko na dva napačna rezultata gledamo različno? Nekdo, ki je pri računanju prisoten in nekdo, ki ni?
Dobri kuharji so prisotni, dobri matematiki pa tudi
Dobri kuharji opazujejo, kaj se dogaja z njihovo jedjo. Pri kuhanju so prisotni in se odločajo glede na konkretno situacijo. Enako je pri računanju. Račun je kot ponev s sestavinami, iz katerih bo chef pripravil okusno jed. Šele ko bo prepoznal, da je čebula spražena, bo nadaljeval. Dodajal bo sestavine, ki so smiselne za njegovo jed in ne tiste, ki jih ima slučajno v hladilniku. Dodajal bo začimbe, ki se bodo s sestavinami združile v omamno izkušnjo za naše brbončice.
Na svoji strani pa opažam, da marsikateri otrok računa tako, da čebule v ponvi sploh ne pogleda in že hiti soliti, misleč, da bo s tem dosegel enak rezultat kot nekdo, ki si je vzel čas in sesekljal tudi baziliko. Iz spomina vlečejo naučene korake, pa čeprav je zdaj račun obrnjen drugače ali pa stvari poenostavijo čez mejo pravilnosti.
Na primer, dva različna korena bi sešteli skupaj: 
bi postalo 
. Ali pa bi ulomek 
krajšali s 
in dobili 
. Tudi enačbo 
bi delili s , saj so slepo navajeni, da se deli s številko na levi strani. Podobnih primerov je še več.
Zakaj je pomembno gojiti prisotnost pri učencu?
Ta ločenost otroka od računanja, ta distanca, ki jo je vzpostavil iz nekih razlogov, mu ne bo služila na nobeni točki matematičnega izobraževanja. Zato si želim, da bi več učiteljev začelo to ločenost pri otrocih prepoznavati in jo preprečevati. Ideje in pristope, kako to narediti, bom zapisala v naslednji objavi.
Če učitelj tega ne prepozna in ne pomaga učencu tega izboljšati, pridemo do absurdnosti, ko postane matematika za učenca le kup izmišljenih pravil. Matematika bo dala svojo popotnico uporabnosti le, če bo ves čas šole jasno, da vse izhaja iz neke resničnosti. Vse je bazirano na neki konkretni realnosti*, ki se potem ne bo skladala z našim rezultatom, če si pravila računanja priredimo zase.
Biti v sedanjem trenutku
Moja želja je, da bi jih naučila gledati. Kadar jih ujamem pri take “samosvojem” računanju, jim povem, da papir prenese vse. Čeprav so nekaj zapisali in zgleda, kot da se je izšlo, še ne pomeni, da je res. Takrat se mi nasmehnejo, saj vejo, da sem jih ujela z žlico v lončku Nutelle. Želeli so se prešvercati in ni jim uspelo. (Zanimivo je, da se otroci večinoma zavedajo, kje so si pravila priredili zase. Kot da bi en zakotni nevron opozoril naše možgane, da to ne bo prav, a ga nek velepomembnež iz čelnega režnja preglasi.)
Ko se učimo biti prisotni, se učimo spoprijemanja s trenutno situacijo. Na primer, ne moremo sešteti. Ali je to pač konec računa ali pa moramo narediti nekaj drugega. Enako ulomka ne moremo okrajšati s . Lahko pa zgoraj izpostavimo 
in dobimo 
. To pa sedaj lahko krajšamo, in sicer z . Dobimo 
.
Ta veščina, ki nas jo uči matematika, je pomembna za življenje. Ne moremo brezglavo hiteti skozi računanje in prirejati pravila, samo zato ker v lastni neprisotnosti nismo videli pravilne poti naprej. Ko se moji učenci začnejo ustavljati na vsakem koraku in gledati, kaj imajo pred sabo, vem, da smo na pravi poti.
Prisotnost kot veščina za življenje
Matematika nam tako da še eno pomembno veščino za življenje. Čeprav bi nam prav prišlo, da bi lahko različne korene seštevali med seboj, tega ne moremo narediti. Čeprav bi nam prav prišlo, da se ne soočimo s težko situacijo, je bolj pametno, če se. Matematika nam tu ponuja neboleč poligon za treniranje le-tega.
Naj zaključim z mislijo učitelja Thich Nhat Hanha:
Za prihodnost najbolje poskrbimo, če poskrbimo za sedanji trenutek.
*Na ravni univerzitetne matematike se sicer to postavi pod vprašaj, saj se ustvarjajo/odkrivajo abstraktni svetovi, ki zares ne obstajajo, a o tem kdaj drugič.
Če vas zanima, kaj vse še uči matematika, si preberite naslednji objavi: