Picasso v četrti dimenziji

Zadnje čase me precej fascinira četrta dimenzija, saj sem ugotovila, da se zanjo zanimajo tudi nematematiki. Dva taka primera sem že navedla na blogu (glej 4-razsežna kocka v Parizu in Dalíjeva 4-razsežna kocka), danes pa bom pokazala, da je morda prav 4-razsežen prostor odgovoren za nastanek kubizma — smer slikarstva, ki sta jo začela Pablo Picasso in Georges Braque.

Ključna za nastek kubizma naj bi bila knjiga matematika Henrija Poincaréja, ki je prišla v roke tako Picassu kot Einsteinu in ju je navdihnila za kubizem in relativno teorijo. Tako ugotavlja Arthur I Miller v svoji knjigi  Einstein, Picasso: Space, Time and the Beauty that Causes Havoc. Picassa naj bi navdihnil Poincaréjev nasvet, kako si predstavljati 4-razsežen prostor.

Kot sem že v prejšnjih objavah povedala, si pri predstavi objektov iz 4-razsežnega prostora (ki si jih ne moremo predstavljati) pomagamo s projekcijami tega objekta v 3- ali 2-razsežen prostor. S tem dobimo neko informacijo, kako naš objekt iz 4-razsežnega prostora izgleda. Vendar pa je teh projekcij veliko — neskončno pravzaprav.

Če stegnete roko pred sabo, dvignete palec in ga enkrat pogledate samo z levim in nato samo z desnim očesom, vidite, da se slika, ki jo vidite, pri zamenjavi očesa rahlo premakne. Da svoj palec (ki je 3-razsežen objekt) vidimo kot 3-razsežen objekt, je krivo ravno to, da imamo dve projekciji palca v ravnino — eno naredi desno in drugo levo oko. Morda je tudi to razlog, da je Picasso zavrnil Poincaréjev nasvet, da 4-razsežen objekt predstavimo kot zaporedje njegovih projekcij v 3- ali 2-razsežen prostor. Tako kot mi obe projekciji (levega in desnega očesa) palca vidimo naenkrat, se je Picasso odločil, da bo različne projekcije svojega 3-razsežnega objekta narisal skupaj na eno sliko in ne kot zaporedje.

Na zgornji sliki lahko vidimo enostaven primer takega slikanja — leva stran obraza je naslikana s strani, medtem ko je desna stran naslikana od spredaj. Še eden očiten primer je na spodnji sliki, kjer je skodelica sestavljena iz dveh različnih perspektiv (avtor ni Picasso, ampak njegov  “sokubist” Jean Metzinger).

Tea Time (Jean Metzinger)

Vir: http://www.theguardian.com/science/blog/2012/jul/17/henri-poincare-einstein-picasso