Izsek iz knjige Gotovo se šalite, gospod Feynman!/ Richard P. Feynman ; prevod Tadej Žnidarčič. – 1. izd. – Maribor : Hiša knjig, Založba KMŠ, 2010
Ko sem se ukvarjal s trigonometrijo, mi niso bili všeč simboli za sinus, kosinus in tako naprej. “Sin f” je izgledal kot s krat i krat n krat f! Zato sem izumil drugačen simbol, ki je bil podoben znaku za kvadratni koren in je bil videti kot sigma z dolgim krakom, pod katerega sem postavil f. /…/
Znak za inverzni sinus je bil isti sigma, le da sem ga prezrcalil z leve na desno, tako da sem začel z vodoravno linijo in z vrednostjo spodaj in nato zaključil s sigma. To je bil inverzni sinus, in NE sin^(-1)f – ta je bil trapast! Tega so pisali po knjigah! Zame je sin^(-1) pomenil 1/sin, obratno vrednost. Moji simboli so bili torej boljši.
F(x) mi ni bil všeč- izgledal je kot f krat x. Tudi dy/dx mi ni bil všeč – ker te prime, da d-je okrajšaš-, zato sem izumil drugačen znak, nekaj podobnega znaku &. Za logaritme sem uporabljal velik L, ki sem ga podaljšal na desno in kjer sem tisto, kar sem logaritmiral, napisal znotraj znaka in tako naprej.
Zdelo se mi je, da so moji simboli vsaj enako dobri, če ne še boljši kot običajni simboli, saj ni pomembno, kakšne simbole uporabljaš. Toda pozneje sem ugotovil, da to je pomembno. Nekoč, ko sem v srednji šoli nekaj razlagal nekemu fantu, sem brez razmišljanja začel pisati svoje simbole, on pa je rekel: “Kaj za vraga je to?” Takrat sem dojel, da bom moral uporabljati standardne simbole, če bom hotel s komer koli govoriti, zato sem svoje simbole počasi opusti.
Knjigo Gotovo se šalite, gospod Feynman je zbirka anekdot, ki jih pripoveduje sam Feynman. Omogoča nam vpogled v življenje človeka, ki ga ni zanimala le fizika in enačbe, ampak življenje na splošno. Pa še izredno smešna je! 🙂 Toplo priporočam.