Matematika v šolah slovi kot težek predmet, zato zgornji vic verjetno za marsikoga deluje zelo resničen. Če pomislimo, matematika res deluje kot (tuj) jezik. Imamo svoje simbole (t.j. abecedo), s katerimi pišemo formule in enačbe (t.j. stavke). Matematiki te zapise razumejo kot tekst, ki opisuje matematične objekte, npr. geometrijske like, števila, funkcije … Zato je razumljivo, da se tisti, ki take zapise težje razumejo, počutijo kot da so v tuji deželi. Pri tem se postavi vprašanje: Če je za nekoga ovira “matematičnega jezika” previsoka, je potem zanj(o) matematika izgubljena? Se je možno s prebivalci dežele, v kateri govorijo matematični jezik, sporazumevati še na kakšen drugačen način?
Richard Feynman je znan teoretični fizik in prejemnik Nobelove nagrade za fiziko, znan pa je tudi po mnogih vragolijah in anekdotah. Del ene anekdote je tudi spodnji citat iz njegove knjige Kaj ti mar, kaj mislijo drugi?, ki nekako odgovarja na zastavljena vprašanja.
Lahko poznaš ime ptiča v vseh jezikih tega sveta, a na koncu še vedno ne veš prav ničesar o ptiču. Veš le nekaj o ljudeh v različnih krajih in o tem, kako tega ptiča imenujejo. Zato si raje oglejva ptiča in opazujva, kaj počne — to je pomembno.
Poznavanje imena ptiča ni enako poznavanju ptiča, njegovega delovanja. Pravzaprav niti ni važno, pravi Feynman. Nekaj podobnega lahko rečemo tudi za matematični jezik. Poznavanje simbolov in enačb ni enako poznavanju njihove vsebine. To trditev podpira tudi zgodovina nastanka matematike. Stari Grki niso poznali simbolov kot so $latex +, -, =, <,> \sqrt{2},$ …, ki jih danes redno uporabljamo. Znak za plus (+), ki je najbolj osnoven simbol, se je prvič pojavil šele okoli leta 1360. To dejstvo je osupljivo, saj vemo, da so se z matematiko ukvarjali že pred našim štetjem.
Kako so potem matematiko zapisovali Stari Grki, za katere lahko rečemo, da so začetniki matematike, kot jo poznamo danes? Zbirka Elementi grškega matematika Evklida je najpomembnejše delo iz tistega časa. Sestavljeno je iz 13 knjig in vsebuje celotno znanje geometrije iz tistega časa, zapisano pa je brez ene same enačbe. Pitagorov izrek, ki ga enačimo s formulo $latex c^2 = a^2+b^2$, je v Elementih zapisan z besedami:
Tudi enačbe, ki jih danes pišemo s simbolom x, so včasih zapisali z besedami. Enačba $latex x^2+2x+1 =0$bi se takrat glasila nekako takole: Poišči število, ki, ko vzamemo njegov kvadrat, dodamo njegovo dvojno število in dodamo ena, dobimo nič. Iz tega primera je jasno, da notacija skrajša zapis in je zato tudi uporabna. Uporabnost okrajšave je botrovala tudi k nastanku enačaja (=), ko se je matematik Robert Recorede po skoraj dvestotih ponovitvah “je enako” naveličal in v svoji knjigi oznanil, da = pomeni “je enako”.
Za zaključek bi rekla, da je matematični jezik pomemben, saj zapis matematičnih idej skrajša in poenostavi. Tistim, ki pa se v matematiko poglobijo, pa omogoča vpogled v dodatno dimenzijo lepote matematike. S tega stališča za osnovno razumevanje matematike ni vitalnega pomena, vendar pa bi bili matematiki brez njega okrajšani za marsikaj lepega. Ta razlika je pomembna pri poučevanju. Vsak otrok ima neko svoje področje, za katero je še posebej dovzeten. Če to ni matematika, mu lahko s prevelikim poudarkom na enačbah in formulah zameglimo lepoto matematike, ki je od njih neodvisna. In tako lahko zgodi situacija z začetka objave:
“Boš imel kakšen tuj jezik to šolsko leto?”
“Da, matematiko.”